Enzo…ex Jean Luc
I cani hanno sempre fatto parte della mia vita. Negli ultimi cinque anni abbiamo adottato 3 cani; a casa avevamo già Simba, un meticcio, e la greyhound Lajka. Dicono che una volta che hai adottato un levriero non ne puoi più fare a meno, hanno un carattere fantastico. […]

I cani hanno sempre fatto parte della mia vita.
Negli ultimi cinque anni abbiamo adottato 3 cani; a casa avevamo già Simba, un meticcio, e la greyhound Lajka. Dicono che una volta che hai adottato un levriero non ne puoi più fare a meno, hanno un carattere fantastico.
Abbiamo una casa grande con giardino recintato e perciò abbiamo deciso di adottarne un’ altro.
Mentre guardavamo i cani in adozione uno in particolare ha fatto breccia nel nostro cuore – un lurcher simpatico e adorabile; a quanto pare nelle sue vene scorre il sangue di un Irish wolfhound. Ci siamo subito innamorati e quando abbiamo saputo che era ancora libero per l’adozione, abbiamo agito rapidamente.
Alla festa di consegna a Milano non riuscivamo a togliergli gli occhi di dosso: la testa è quella tipica di un Irish wolfhound, la coda e le orecchie invece appartengono a un’altra razza (forse a un saluki?). Il suo nome era Jean Luc e visto che aveva il pelo rasato sembrava un ragno ballerino. Dopo alcuni giorni abbiamo cambiato il nome da Jean Luc a Enzo – dal protagonista del libro L’arte di correre sotto la pioggia (The Art of Racing in the Rain) e questo gli sta proprio a pennello.
Durante il viaggio a casa ha conosciuto gli altri due adottati, Simba e Lajka.
Fin dal primo giorno ci ha mostrato la sua natura allegra e benevola, di uno che non complica la vita, ma si adegua ed è pronto a convivere con altri due cani senza fare storie. Adora andare in macchina, correre nel poligono dei cani e, ancora più importante, è molto tollerante verso gli altri nostri cani, è un piacere guardarlo mentre mangia, passeggia, dorme e gioca insieme a loro. Stavo per dimenticarmene, Enzo ha un debole per il gatto del vicino: il poveretto non riesce neanche ad avvicinarsi alla nostra casa che Enzo è già lì pronto ad abbaiargli contro.
Quando Enzo è arrivato abbiamo notato che camminava strano, la zampa posteriore destra era distorta. Lo abbiamo portato dal veterinario che ha scoperto che aveva i legamenti stirati e dopo esserci consultati con altri specialisti abbiamo deciso di operarlo, dandogli così la possibilità di poter tornare a camminare normalmente. La prima operazione non ha avuto successo, perciò ne è seguita un’altra e tante visite di controllo, ma alla fine ce l’abbiamo fatta, la sua zampa è tornata come nuova.
Dopo una brutta malattia inaspettata abbiamo dovuto separarci dal nostro meticcio Simba. Dal comportamento di Enzo abbiamo capito che gli mancava, erano molto legati. Dopo la morte di Simba siamo rimasti con solo due levrieri rescue, ma non per molto. Abbiamo deciso di aprire le porte a un altro cane, a un Irish wolfhound, con il nome di Dakota.
Quando è arrivata era ancora cucciola, ma già grande quanto Enzo. Quando l’ha vista è stato subito amore: hanno cominciato a giocare e a rincorrersi. Le ha insegnato tutte le marachelle che conosceva. Adorano correre insieme sul prato dietro casa, Enzo è al settimo cielo quando Dakota lo rincorre e, visto che non riesce mai a prenderlo, si sente sempre un vincitore.
Recentemente alla banda si è aggiunto un altro fratellino, Lucifer, un Irish wolfhound, così adesso abbiamo 2 levrieri rescue e 2 levrieri da allevamento, il nostro armonioso quadrifoglio. Vanno molto d’accordo, imparano l’uno dall’altro – nella maggior parte dei casi stupidaggini – e si completano a vicenda.
È un immenso piacere vederli insieme.
Marga Milavec e Ivan Tavcr
ENZO
Že vse moje življenje zaznamujejo psi, čisto brez psa nismo bili nikoli.
V zadnjih petih letih smo posvojili 3 pse: doma smo že imeli posvojenega mešančka Simbo ter greyhounda Lajko. Pravijo, da ko imaš enkrat hrta, se vedno znova vračaš k hrtom, zaradi njihovega lepega karakterja. Ker imamo precej veliko hišo z ograjenim vrtom smo se odločili, da posvojimo še enega. Ko smo pregledovali, kateri psi so na voljo, nam je srce ukradel prikupni in simpatični lurcher; po njegovih žilah naj bi se pretakala, med drugim, tudi kri irskega volčjega hrta. V trenutku smo se zaljubili vanj in ko smo izvedeli, da je še vedno na voljo za posvojitev, smo bliskovito odreagirali.
Na posvojitvi v Milanu se ga kar nismo mogli nagledati: tipična glava irskega volčjega hrta, le rep in ušeska pripadata neki drugi pasmi (razmišljamo, da morda salukiju ?) Njegovo uradno ime je bilo Jean Luc, in ker je bil čisto pobrit, je deloval kot »suha južina«. Po nekaj dneh smo spremenili ime iz Jean Luca v Enza – ime je dobil po junaku iz knjige Umetnost dirkanja v dežju (The Art of Racing in the Rain) in to ime mu prav pristoji.
Na poti proti domu je spoznal še naša ostala dva posvojenca, Simbo in Lajko.
Od prvega dne naprej nam je pokazal in dal vedeti, da je to dobrodušen in vesel fant, ki prav nič ne komplicira, ki se je bil pripravljen takoj prilagoditi na naš način življenja in sobivanje z ostalima dvema psoma. Neznansko uživa v vožnji z avtomobilom, naravnost obožuje pasji poligon in kar je najpomembneje, zelo je toleranten do ostalih naših psov, čisti užitek jih je pogledati, kako skupaj jejo, se sprehajajo, počnejo norčije in spijo. Da ne pozabim omeniti, da še najraje od vseh pa ima sosedovega mačka: revež se ne uspe približati naši hiši, ne da bi Enzo energično lajal nanj.
Že ko je Enzo prišel k nam, smo opazili, da čudno hodi, da zadnjo desno taco nekam čudno zasuka pri hoji. Peljali smo ga na podrobni pregled, kjer so ugotovili, da ima natrgane križne vezi in po tehtnem premisleku in pogovoru s strokovnjaki smo sklenili, da Enzota operiramo in mu s tem omogočimo normalno hojo. Prvotno operacija ni najbolj uspela, zato je bila potrebna še ena in še mnoge kontrole, a končno nam je uspelo, da smo njegovo tačko spravili v red.
Z mešančkom Simbo smo se morali, po nenadni in kratki bolezni, za vedno posloviti. Iz njegovega obnašanja smo vedeli, da ga pogreša, saj sta bila zelo navezana en na drugega. Po Simbovi smrti smo nekaj časa imeli pri hiši dva posvojena hrta, a ne za dolgo. Odločili smo se, da iz legla vzamemo irskega volčjega hrta, Dakoto.
Že ko je prišla k nam, je bila skoraj tako velika kot Enzo. Ko jo je zagledal, je to bila ljubezen na prvi pogled: takoj jo je začel vabiti k igri, se z njo igral in lovil in jo sproti učil vragolij. Najraje tekata po ogromnem travniku za hišo in Enzo je presrečen, ko ga Dakota lovi, in ker ga nikoli ne ulovi, se počuti kot pravi zmagovalec.
Pred kratkim je Enzo dobil še »bratca« Luciferja, tudi irskega volčjega hrta, tako da imamo zdaj pri hiši 2 posvojena hrta in 2 hrta iz legla, 4 hrte torej – in vsi štirje delujejo kot štiriperesna deteljica. Zelo lepo se razumejo med seboj, se učijo en od drugega – največkrat neumnosti – in dopolnjujejo. Pravi užitek jih je opazovati.
Marga Milavec e Ivan Tavcr



